V vseh obdobjih človekove prisotnosti na naših tleh so osnovne komunikacije ter obenem ugoden prostor za poselitev in bivanje predstavljale rečne doline. Pritoki in sotočja so bili še posebej privlačni, saj so križišča poti točke z največjim pretokom ljudi in blaga. Širše območje Dolenjskih Toplic v istoimenski občini, ki mu poenostavljeno pravimo Topliška dolina, je značilen tovrstni primer. Tu se od poti po dolini reke Krke proti jugu odcepi pot po dolini Črmošnjice. Skoraj vzporedno z omenjeno poteka tudi pot po dolini Sušice, obe pa po najugodnejših naravnih prehodih pripeljeta v Belo krajino in naprej na Hrvaško. Obravnavani prostor je zato bogato posejan z ostalinami človekove dejavnosti v preteklih obdobjih. Osrednje mesto med tukajšnjimi arheološkimi najdišči zaradi številnih raziskav in izjemnih najdb pripada arheološkemu najdišču Cvinger. Ta se razprostira v osrčju omenjene doline v trikotniku med naselji Dolenjske Toplice, Meniška vas in Sela pri Dolenjskih Toplicah. Njegov ključni del je utrjeno prazgodovinsko naselje oziroma gradišče, h kateremu prištevamo še železarsko-talilniško območje južno od naselja, pripadajoče gomilno grobišče Branževec nad Seli ter posamezne gomile na območju Meniške vasi. Arheološke najdbe z okoliških najdišč nam dokazujejo, da je življenje na tem prostoru potekalo vse od kamene dobe do zgodnjega srednjega veka.

Utrjeno prazgodovinsko gradišče dominira na zakraselem in z gozdom poraslem kopastem hribu Cvinger z najvišjo točko 265 m n.m. Na njegovem severu teče reka Krka, na zahodu in vzhodu ga oklepata reka Radeščica in hudourniška Sušica. Južno pobočje Cvingerja prehajajo v hribovit hrbet med Radeščico in Sušico. Z vrtačami posejan vrh, ki na najvišji točki premore celo kraško brezno, obdaja 740 m dolgo sklenjeno obzidje. Njegovi ostanki so danes vidni kot kamnit okop, ki se na notranji strani dviguje do višine dveh metrov, na zunanji strani pa strmo pada proti dolini. Še vidni ostanki obzidja so v preteklosti med ljudmi ustvarjali vtis, da je na Cvingerju nekoč stal samostan. Po njegovih menihih je namreč v vznožju ležeča Meniška vas dobila svoje ime. Novejše raziskave zgodovinarjev kažejo, da so stiški menihi tukaj res imeli svojo posest, samostana pa na Cvingerju vendarle ni bilo. Osrednji vhod v utrjeno naselje je bil na južni strani obzidja. Do tja je iz doline Radeščice mimo gomil in železarskega območja vodila prazgodovinska pot, ki so jo v zavojih varovale mogočne kamnite zapore.

Delno zasuta arheološka sonda razkriva sestavo prazgodovinskega obzidja.

V literaturo je arheološko najdišče na Cvingerju vstopilo relativno zgodaj. V svoji obsežni knjigi o zgodovini železa na Kranjskem, Goriškem in Istri je leta 1909 Alfons Müllner zapisal: »Tu med Krko in vodotokoma Radeča in Sušica leži hrib Branževci, kjer sem leta 1873 našel prazgodovinsko obzidje. To je obsegalo 680 metrov. Zid je sestavljen iz zemlje in kamenja, med katerimi se nahaja železova žlindra. V naselju se najdejo sledovi koč in odprtega kurišča ter veliko železove žlindre. Zunaj Cvingerja se je v gozdu nahajala lepa, na žalost zdaj uničena, gomila, ki je merila 2 metra v višino in je obsegala 70 korakov. Vsebovala je okoli 40 grobov. Najdbe iz te gomile in poleg ležečih grobov so bile iz »halštatskega« obdobja VI. in V. stoletja.« V naselju je med letoma 1898 in 1899 prvi izkopaval vodja antropološko-prazgodovinske zbirke Prirodoslovnega muzeja na Dunaju Josef Szombathy. Naselje je obhodil, izmeril ter v svojem dnevniku med drugim narisal skico gradišča z legami posameznih sond. Njegovo delo štejemo za prvo večje raziskovanje kakega prazgodovinskega gradišča na nekdanjem Kranjskem. Po ljudskem izročilu naj bi pred prvo svetovno vojno na Cvingerju izkopavala tudi vojvodinja Mecklenburška, vendar pisni viri o njenem tukajšnjem delovanju niso znani. V tridesetih letih 20. stoletja je na zahodnem delu gradišča izkopaval še Walter Schmid, žal pa so rezultati njegovega dela izgubljeni. Ohranili so se le skromni podatki iz časopisa Jutro, v katerem so objavili novico o štirih stavbah, ki jih je našel. Leta 1986 je na Cvingerju s sodobnimi raziskavami pričel takratni Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto pod vodstvom arheologa Boruta Križa. V šestih zaporednih letih je arheološka ekipa naredila šest izkopov, ki so zadovoljivo pojasnile videz prazgodovinskih obzidij in njihovo časovno sosledje, v njihovi notranjosti pa nakazale način gradnje stanovanjskih stavb.

Najstarejše obzidje, ki je obdajalo Cvinger, je bilo zgrajeno iz lesa in zemlje. Med dvojni opaž iz lesenih desk s širino dobrega metra so njegovi graditelji nasuli ilovico. Ker je to obzidje mestoma uničil požar, se je le-ta prežgala. Ohranila se je kot rdeče-oranžno-siva gmota, ki se je pomešala s pooglenelimi stenami zrušenega opaža. S pomočjo radiokarbonske analize ostankov lesa in nekaj drobnih najdb lončenine lahko to obzidje datiramo v čas pozne bronaste dobe oziroma v začetek starejše železne dobe (10.–8. stoletje pr. n. št.). Nad ruševine oziroma ostanke tega obzidja so nato postavili kamnito obzidje. Zgrajeno je bilo tako, da je bilo zunanje in notranje lice zloženo iz izbranega kamenja, vmesni prostor pa je bil nasut s kamnitim drobirjem in zemljo. Širina tega zidu je znašala okoli dva metra. Pred njim je bila na zunanji strani urejena klančina, ki se je po nekaj metrih strmega spusta zaključila z manjšo škarpo in jarkom. Kamniti zid so dodatno utrjevala pokončna bruna (stojke), ki so segala pod nivo zidu. Raziskave so ob tem prinesle zanesljive ugotovitve, da je bilo to obzidje na več mestih popravljeno.

Idealiziran prikaz kamnitega obzidja, ki je obdajalo gradišče.

Na notranji strani so tik ob obzidju stale stavbe. Zgrajene so bile iz brun, ki so bila premazana z glinenim ometom. Stavbe, narejene na način predalčja ali kot brunarice, so bile postavljene na izravnana tla. V nekaterih primerih so imele temelje, grajene iz vodoravno položenih kamnov. Številne so imele luknje za stebre, ki so nosili ostenje in ostrešje. Ti so bili v luknjah pogosto obloženi s kamenjem, kar je služilo kot zagozda za pokončno postavljena bruna. Stavbe so običajno imele shrambne jame, ki so bile vkopane v tla ali so bile celo vklesane v kamnito osnovo znotraj objekta.

Pojasnjevalni tabli pri delno rekonstruiranem obzidju iz leta 1990.

Drobne najdbe iz notranjosti naselja so bili predvsem predmeti, povezani z vsakdanjim življenjem: odlomki keramičnih posod, prežgan stenski omet, keramična vretenca kot uteži in vztrajniki pri preslici za predenje, keramične piramidalne uteži za tkalske statve, keramični svitki za kuho, ostanki mesne prehrane (živalske kosti) ter železova žlindra kot ostanek kovaške obdelave železa. Analiza živalskih kosti in ostankov prehrane prazgodovinskih prebivalcev kažeta na veliko prevlado domačih (rejenih) živali (krave, prašiči, koze, ovce) in le na manjšo količino divjih (lovnih) živali. Bogato rastlinsko prehrano so sestavljali proso, pšenica, ječmen, lan, bezeg, robide, križnice (koleraba, repa) in presenetljivo velike količine gorčice.